“Človekov pogled naj bi bil poln upanja zazrt v prihodnost. Pride pa čas, ko se nehote ozreš nazaj na pot, ki so vanjo vtisnjene tvoje sledi. Če je ta pot ostala pusta in samotna, se tolažiš z mislijo, da si njim, ki bodo prišli za tabo, le utiral stopinje, če pa se ti pogled ustavi na bogatem žitnem polju, ki si ga zasejal, te razveseli tudi pogled na žanjce in žanjice, ki si jim s svojo setvijo omogočil uživati sadove tvojega in svojega dela.“
Aci Bertoncelj
Aci Bertoncelj je na glasbene odre prišel kot čudežni otrok. S študijem klavirja je začel pri prof. Zorki Bradač na SGBŠ v Ljubljani. Diplomiral je na ljubljanski Akademiji za glasbo v razredu prof. Hilde Horak, nato se je izpopolnjeval v Salzburgu, kjer sta bila njegova mentorja Carlo Zecchi in Hans Leygraf, kasneje, v Parizu pa Pierre Sancan in v Rimu Guido Agosti. Dolga leta je uspešno nastopal doma in v tujini kot solist, komorni glasbenik in član Tria Tartini. Bil je eden najpomembnejših pianistov takratnega jugoslovanskega glasbenega prostora. Od leta 1979 je deloval kot profesor klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Klavir je poučeval tudi na mednarodnih mojstrskih tečajih v Viktringu na avstrijskem Koroškem in na srednji stopnji Glasbene šole Frana Koruna Koželjskega v Velenju. Vzgojil je številne generacije slovenskih pianistov, mnogi so danes pedagogi na glasbeni šoli Fran Korun Koželjski. Prejel je številne visoke nagrade, med drugimi nagrado Prešernovega sklada 1972, nagrado mesta Ljubljane in Društva slovenskih skladateljev. Za gramofonsko ploščo, ki jo je posnel z violončelistom Heinrichom Schiffom za diskrografsko hišo EMI, je prejel Grand prix du disque Edison. Kot solist in komorni glasbenik je nastopal po Evropi, ZDA, Kanadi in Izraelu, sodeloval pa s številnimi vrhunskimi glasbeniki Ivry Gitlisom, Ireno Grafenauer, Heinrichom Schiffom, Andreasom Reinerjem in drugimi.